19 Dec Ena za slovo

Tole bo pa za mojo dušo. En free style blog v stilu Srčne bralke, za slovo od leta 2018. Ker že tako dolgo nisem blogala. In ne to, ni blog za tiste, ki se pri meni samo učite.

To je blog za tiste, ki me rade berete. ?

Letošnje leto je bilo zame zelo zbujajoče. Zelo, na vseh področjih. Dogajanje lahko strnem v 10 spoznanj.

1. Spoznala sem, kaj je moje poslanstvo. Zakaj v resnici delam to, kar delam. Denar, na samostojni podjetniški poti nikoli ne sme biti vzrok. Ker če bo to vzrok, boš 100x prej obupala, preden bo le ta prišel. Ker ne pride hitro in lahko. Sploh ne.

Že od začetka čutim, da želim pomagati podjetnicam začetnicam. Zakaj ženskam? Zato, ker je moja energija ženska, pišem po žensko in si res ne  predstavljam, da bi moje bloge, knjige bral kakšen moški. Ok. En vem, da je prebral  mojo knjigo. Ampak to je posebna zgodba. ?

In ja, podjetnicam začetnicam, tistim, ki želite uresničiti svoje sanje. Iti na samostojno podjetniško pot. Ali pa ste že na samostojni podjetniški poti, pa ne veste, kako naprej. Morda se sploh ne zavedate, kako velika stvar je to.

Želim pomagati takim, kot sem bila jaz nekaj let nazaj. Ko nisem vedela ne kod ne kam in sem bluzila od ene stvari do druge.

To je resnično težko in resnično naporno. In greš v prvi program, ki obljublja čudeže. In izstopiš, ker čudežev seveda ni.

Greš v drugi program, ki ti tudi ne da čisto tistega, kar rabiš. In potem hodiš od enega do drugega in nabiraš znanje. In hvala bogu, da mi možgani tudi pri skoraj 42 letih še delajo, da sem znala sama povezati stvari v smiselno celoto. Ker na enem mestu znanja o tem, kako začneš svoj posel od ZAČETKA, KORAK ZA KORAKOM, enostavno ni bilo nikjer.

In potem delaš napake in zgubljaš energijo na napačnih stvareh. In tudi potem, ko malo zrasteš, ko vidiš, v katero smer bi bilo dobro iti, se lahko spet zgubiš. Ker zopet ne veš, kako. In so vprašanja, kako povečati prodajo zelo na mestu. In verjetno se jih sprašuje prav vsak.

Pa je v resnici precej enostavno, ker sta za povečanje prodaje samo dve poti. Ampak morda o tem kdaj drugič. ?

A si predstavljaš, kakšen svet bi to bil, če bi lahko vsi delali le tisto, kar nam je najbolj všeč in v čimer smo najboljši? Misliš, da bi bil tako kdo nesrečen? In kakšen je svet srečnih ljudi, srečnih posameznikov? Misliš, da bi bile vojne?

Prepričana sem, da je to tisti svet, tista zlata doba, ki naj bi prihajala. Ja, prihaja, ampak zelo počasi in jaz je ne bom doživela. Morda moji otroci, še bolj pa vnuki. Morda. Ker se bojim, da bo moral biti prej en ornk ruker, ker je svet sedaj v totalni zablodi. In stare sile se oklepajo moči do amena.

Zlata doba je tisto, ko pravijo neskončno obilje. Da je na svetu neskončno obilje. Ah, koliko ljudi na to pade. Ja, je neskončno obilje. Ampak po moje to neskončno obilje ni neskončno obilje denarja, ampak obilje dobrin. Ko ima vsak točno toliko, kot potrebuje.

Ko ni več denar menjalno sredstvo, ampak blago. Samo v tem primeru lahko vsak dela samo tisto, v čimer je najboljši in vzame na drugi strani tisto, kar rabi. Ampak samo toliko, kot rabi.

Danes pa je to obilje sprevrženo v kopičenje denarja in milijonov. Pravo obilje je lahko šele takrat, ko je za vse enako. Ne pa da več kot polovica sveta hira, da lahko druga polovica prekomerno bogati. Tako je moje mnenje.?

2. Ful sem začela ceniti svoj čas. Ker ga imamo malo. Resno. Od 8-13 me ni za zunanji svet, ker delam. Popoldne je moj čas za družino in prijatelje, in me ni za biznis, ker ne delam. Pika. Zato na maile, ki pridejo ob 23h zvečer seveda ne odgovarjam, niti jih ne vidim.

Ful ne maram dolgih telefonskih pogovorov in se jih vedno bolj izogibam. Če mi imaš kaj povedati, mi povej v živo. Čudni so mi odnosi, ko se z nekom samo slišiš po telefonu na cca. 3 mesece in je vedno tisto … »ej se kej vidimo«. In se potem nikoli  ne vidimo. Ker si nekdo ne vzame časa. No, jaz si ga pa ne bom za dolgovezenje po telefonu.

Na kave/pijače kar tako ne hodim več. Resnično vedno več časa preživimo skupaj samo mi štirje. Ker.

3. Je bil letošnji september najhujši mesec v mojem življenju. Ko sem resno mislila in odštevala, koliko časa sploh še imamo mi štirje skupaj. In mi gre sedaj, ko to pišem spet na jok. Morda tega še nisem predelala, kaj pa vem. Ker je bil redkokdo, ki bi vprašal, »kako si pa ti, Alenka?« Ki bi se zavedal, da smo največkrat tisti, ki smo najbližje še bolj prizadeti in pod še večjim pritiskom, kot kdo drug.

Zanimivo je opazovati, kako se odzovejo ljudje v takih situacijah. Tisti, ki so vedeli. Družina je seveda družina, tukaj ni dvoma (vsaj pri nas ne ? ). Ampak prijatelji in »prijatelji« so pa nekaj drugega. Razumem pa, da se vsak odzove drugače, in da mnogi niti ne vedo, kako  bi reagirali. V takih primerih en enostaven stavek »kako si« zelo deluje. Samo v vednost.

Ne veste koliko pomeni, ko si res obupan in na tleh in pokličeš stare prijatelje, s katerimi se vidiš in slišiš recimo na nekaj mesecev. Ni časa, vsi smo zasedeni, tako pač je. Ampak ko pokličeš, dvigne telefon, reče » ej naredili bomo vse, kar lahko« veš, da bo temu res tako. In ko napišeš, »dejmo se dobit, rabim to«,  je samo »povej kdaj«. To je to. In tega ne pozabiš. Ker nikoli ne veš, kdaj se bo zgodilo ponovno. Tebi, meni, komurkoli.

Velika lekcija zame, kdo je kdo, predvsem pa, kaj in kdo mi je pomemben. In, zanimivo, mnogokrat dobiš podporo od ljudi, ki ti sploh niso osebno blizu. Pa jim je kljub temu mar. Hvala vam. ?

4. Resnično nihče nikoli ne umre in odide. Umre samo telo. In naše dušice ostajajo z nami, kljub temu, da morda z njimi nimamo več toliko stika. Ker nas pustijo, da živimo naprej. Ker tega stika ne rabimo več toliko.

Ampak, ko jih rabiš, so tukaj, samo prositi moraš. Nikoli, nikoli ne bom pozabila tistega septembrskega jutra na morju. Ko sva sedela na skalah in gledala v morje, v tišini. In je bilo vsakega od naju strah za umret, samo nisva želela pokazati drug drugemu. In sem tako prosila v mislih, atija, da naj bo vse ok. Obljubljala vesolju vse živo, samo da bo ok.

… Tisti dan, samo čez nekaj ur me je poklical bivši sošolec, s katerim se nisva slišala vsaj 10 let in se verjetno naslednjih 10 spet ne bova. Nato me je poklical njegov sodelavec, katerega drugi stavek je bil, če sem jaz od Francija. Mislim, da se mi ati bolj neposredno res ne bi mogel javiti.

In takrat sem vedela, da bo vse ok. In je res. Že skoraj ok. Hvala vesolju. ?

Vem tudi, zakaj se je zgodilo, ker sem vedela, da se slej ko prej bo. Ker sem to videla, samo nisem vedela v kakšni obliki se bo manifestiralo. Vem tudi to, da je bila to predvsem lekcija zame, da je bilo na meni, kaj bom izbrala. In vem, da sem izbrala prav.

5. Kaj je resnično odpuščanje še vedno ne vem. Delam pač sproti, kakor vem in znam. Vem pa to, da dvakrat ne grem na led. Saj nisem osel. In vem, da volk ne menja dlake.

6. Zelo postavljam meje v obnašanju, ne samo mojim otrokom, ampak tudi drugim. Tudi strankam. In če se nekdo do mene obnaša nespoštljivo,  je samo adijo in pa, pa. Za zmeraj. Preveč dela sem vložila v to, da sem tukaj, kjer sem danes, in da vem toliko, kot vem. Zato enostavno ne dovolim nespoštljivega obnašanja. Nikomur.

Res živim to, kar učim, da ti ni treba delati z vsakim in se prodajati, če ti nekdo ne sede. Zato tudi ne potrdim vseh prošenj za prijateljstvo na Facebooku. In morda koga izbrišem iz moje mailing liste.

Ker vem iz izkušnje, da ste na drugi strani take krasne ženske, ki smo na isti valovni dolžini. In to vsakokrat sproti dokazujemo na mojih dogodkih v živo. ? (PS: delavnica Kako učinkovito objavljati na Facebooku bo 24.1., da še skupaj nazdravimo za moj rojstni dan, potem pa je vsaj do jeseni ne bo več. Zato izkoristi priložnost, sploh če imaš vprašanja zame, ker na čisto vse odgovorim in zato namenim čas na delavnici. To je cenovno najbolj ugoden način, da prideš do moje pomoči 1/1.)

7. Še vedno grem izredno težko preko sebe. Ena stvar je v poslu, za katero vem, da bi jo morala narediti, pa ne morem preko sebe. Ker mi je to tako skrajno zoprno in ker jaz po naravi nisem taka. Zato zadevo zaenkrat še prepuščam vesolju.

8. Hitro lahko delaš preveč. V samostojnem podjetništvu ni počitka in si ga moraš resnično vzeti. In jaz si ga vzamem, tudi če zaradi tega trpi moj posel. Vem.

Ker ne naredim Facebook oglasov, tudi če bi jih morala. Ne naredim 10 verzij oglasov, tudi če bi bilo to bolj učinkovito. Ne visim po raznoraznih fb skupinah in tam novačim stranke. Ne pošiljam več emailov …

Ogromno bi še lahko naredila letos. Res ogromno. Ampak delam 6-7 ur na dan in to je to. To bo pač moralo zadostovati. Verjetno za to ne bom nikoli ustvarjala milijonov, ampak to sprejemam. Ker na začetku pač je tako, da je zaslužek odvisen od vloženega časa in dela. Drugače enostavno ne gre. Če ne delaš produktov, nimaš ničesar za prodati. In če potem teh produktov ne prodajaš, ni denarja na računu.

Nič se ne manifestira samo do sebe. Ampak tudi o tem kdaj drugič. ?

9. Napake se dogajajo in najbolj važno je, da se iz njih učiš. Če ne, so bile res storjene zaman. Včasih moraš kakšno stvar enostavno poskusiti v praksi in videti, ali deluje, ali ne. Nekaterih stvari enostavno ne moreš v celoti predvideti v naprej. In ja. Tudi jaz sem ga kaj pobiksala pri poslovnih zadevah. Ampak sedaj vsaj vem za naprej.

10. In še največje spoznanje tega leta. Če imaš zdravje, imaš vse. Če nimaš zdravja, nimaš ničesar. Tega bi se morali zavedati prav vsak dan, ne le takrat, ko je prepozno.

Drage moje. Evo, to je bilo mojih 10 spoznanj tega leta. Letos sem res naredila en ogromen korak naprej, preizkušala različne stvari, kaj deluje zame in kaj deluje za vas.

Naslednje leto nameravam na tem graditi in zadeve zapeljati precej drugače. To bo velik korak izven cone udobja in priznam, da mi je malce neugodno. ? Ampak brez neprestanega stopnja izven cone udobja v podjetništvu ni rasti in napredka. In potem je bolje, da greš v redno službo z redno plačo in rednim urnikom. Če ta sploh še obstaja.

Imejte se skrajno lepo, uživajte praznične dni, v 2019 pa vam želim veliko kreativnosti in poguma za nove poti. Veselim se, da naslednje poslovno leto preživimo skupaj na tak ali drugačen način in hvaležna in ponosna sem, da me želite na svoji poti. ?

 Alenka