Je bila tudi pri tebi ljubezen na prvi pogled? ;-)

Ne, ne, ne bom govorila o ljubezni na prvi pogled med partnerjema, čeprav je danes valentinovo. 😉 Valentinovega ne praznujem, ker mi je res precej brezvezen. Tko, med nama ti povem, da sem svojemu možu za današnji dan celo prepovedala, da mi kupuje rože. Ker so na ta dan tako drage, ovenejo pa v dnevu ali dveh. Brze veze. Če že, pol rajši čokolado. Črno ko hudič s celimi lešniki. Te se pa ne bi branila! 🙂

Danes sem želela nekaj napisati o tem, kako moraš imeti rad to, kar delaš. Morda ni vedno ljubezen na prvi pogled, morda včasih rabi čas, da dozori, ampak biti pa mora. Ta ljubezen. Če ne, ne bo šlo.

Zadnjič sem v knjigi Pogovori z Bogom prebrala eno zanimivo misel in sicer, da tudi če sovražiš delo, ki ga opravljaš in ga opravljaš le zato, da preživiš družino, ker misliš, da moraš in ker se čutiš dolžnega, da to storiš, da kljub temu, moraš svoje delo ljubiti. Zato ker ti je namenjeno, oziroma si to izbral kot svojo izkušnjo. Ker je naloga tvoje duše, da izkusi to, da delaš za preživetje in da izpolnjuješ svojo dolžnost, kot tisti, ki prehrani družino. In zato si točno tam, kjer moraš biti. Če je temu res tako, potem si ob teh odločitvah miren. In potem ti tudi ni taka muka hoditi v službo, tudi če ta ni ravno nekaj, kar je tvoja ljubezen na prvi pogled. Ta je bolj na drugi.

No, pri meni ni bilo niti pod razno tako. Moja prva služba je bila v javni upravi, sem imela pa to srečo, da sem padla v super kolektiv, s super šefi in tudi delo je bilo kar meni na kožo pisano. Marketing in vsebinsko upravljanje spletnega informacijskega portala. Zanimivo ne, kako sem se po 6 letih vrnila k svojemu »fohu«? Ali pa morda prvi ljubezni? Sej veste, kako pravijo, prve ne pozabiš nikoli. 😉

Nekaj let je bilo kar ok, čeprav moram priznat, da sem bila jaz skos po malem nemirna. Zdej vem, kaj je bilo to, takrat pa nisem. Jaz res nisem človek za sedet 8 ur in delat ene brez vezne stvari, če že v naprej vem, da so brezvezne in da iz tega ne bo nič. Po mojih dveh porodniških pa itak tam ni bilo nič več zame, vzeli so mi vse delo, kar se tiče marketinga in sem odšla. 

Potem pa je prišla moja ljubezen, o ja. 🙂 Knjige in pisanje. Ah. Od petega leta sem zvesta požiralka takih in drugačnih knjig. Danes moram priznat, da berem zelo malo, česar mi je zelo žal. In prva stvar, ki jo imam na to do listku pred našo Šri Lanko je to, da grem v knjižnico po ene 3 top kriminalke. Za 11 dni bo menda dovolj? Res, odkar sem začela s spletnim marketingom, zvečer, namesto da bi brala knjige, berem mailinge, bloge in spremljam Fb objave tistih, od katerih se učim. In je tega precej in preveč in res rabim odklop. Najrajši bi pustila še telefon doma, računalnika itak ne bomo imeli s sabo. Pa nič tv, 11 dni! Ah, to je življenje! 🙂

Pišem tudi že od mladih nog. Najprej je bil to dnevnik, ki sem ga (jih), ko sem se preselila skupaj s svojim možem uničila. Tisto ni bilo za vlečt s sabo. Potem pa je leta 2012 prišel blog Srčne bralke o knjigah in duhovnosti, potem še dve moji knjigi (eno ti podarjam tukaj) in pisanje je nekako vstopilo v moje življenje.

Sledili sta dve leti neke čudne črne luknje, ko nisem vedela ne kod ne kam in sem začela z nečim, kar sem pa res iz vsega srca sovražila. Ampak vidite, kaj vse naredi človek, če misli, da mora. Sej sem kar ponosna same nase, ampak to je bilo pa res stresno. Šla sem se namreč neposredno prodajo nekih tehničnih proizvodov in sem stranke klicala neposredno po telefonu. Groza! In zato res spoštujem tiste, ki to počnejo in ob tem ne umrejo od groze. Jaz si tega ne želim početi nikoli več.

Jaz sem do svoje ljubezni prišla po mnogih ovinkih, ampak se mi zdi, da je v življenju velikokrat tako. Da moraš najprej preizkusit tisto, kar ne bi, da potem veš, kaj bi. Meni več pomeni svoboda samostojnega poklica, da imam poletja frej, ker imam takrat tamala doma, in to, da si sama razporejam svoj čas, kot pa navidezna socialna varnost. Mislim, sej so nam še v službi za nedoločen čas, v javni upravi neprestano grozili z odpuščanjem. Da ne govorim o nepodpisovanju listkov za dopust in podobnih zezanjih. Ne hvala. Takrat je bilo tako bedno vzdušje, da mi je začel še tisti moj spletni portal iti pošteno na živce. Danes pa z veseljem analiziram spletne strani, ker takoj vidim, a je dobra al ne, ker vem, kaj gledat. A ni to hecno? In mnogokrat ti življenje nekaj, kar ti je namenjeno, ponuja veliko prej, preden se dejansko zgodi.

A si že kdaj opazila, kako se recimo dva, ki se kasneje poročita ali pa sta v partnerski zvezi srečata že mnogo prej? Pa se ne zgodi nič, ker čas ni pravi? Jaz sem svojega moža, do tiste usodne Bolgarije, prej srečala 3x. Hecno ne? 😉 Pa me niti opazil ni, ti šment. 😀 In enako se mnogokrat zgodi v poslu. Ko ti nasproti prihajajo priložnosti, pa jih enostavno ne zgrabiš, ker jih ne opaziš. Meni se zdej dogajajo res tako zanimive stvari, pa najprej nisem bila na to pozorna, zdej pa sem in je tega res precej. Recimo da pomislim, »hm, to bi se pa rada naučila«. In pride do mene v dnevu ali dveh kakšen mailing o tem, objava na fb, najava seminarja. Ali pa samo pomislim, čaki, kako se že to naredi in pride odgovor, v zelo podobni obliki. Ali pa razmišljam, o čem bi pisala blog in pride vprašanje na moj mail … Take zadeve. In zdej jim samo sledim, res, prav zavestno opazujem in sej veste kako je. Tisto, čemur posvečaš svojo pozornost, tisto raste.

Evo, moj posel je moja ljubezen na prvi pogled v drugem poskusu, bi jaz rekla. 🙂 Kaj pa tvoj? Je bila ta prava ljubezen ali jo še iščeš? Napiši v komentar, me prav zanima koliko nas je. Verjamem in upam, da vsak dan več.

 

Imej krasen dan in

 

LP A

[social_share show_share_icon="yes"]
Ni komentarjev

Sorry, the comment form is closed at this time.