Če je to visoka kakovost storitve sem jaz papež!

 

Ravnokar smo preživeli en super krasen dopust v toplih krajih in se vrnili nazaj polni novih moči. 🙂 Ampak. Doživeli smo tudi eno izkušnjo, ki bi jo rada delila s tabo, ker opažam, da se dogaja kar pogosto.

Na dopust smo šli z letalom, en let 6 ur, drugi dobre 4. Moja fanta sta bila celo pot krasna, mislim, sploh nimam besed, tako sta me presenetila. Ma prava popotnika, po mamici! 😉 To ni bilo nobenega jamranja, nič slabe volje zaradi dolgega sedenja, samo vznemirjenje nad potovanjem in dobra volja.

Tavelik tamali me je po enih 4 urah leta vprašal, koliko je še do cilja. In ker ju spodbujam k samostojnosti sem mu rekla, naj sam vpraša stevardeso. Povedala sem mu stavek v angleščini in je res kar zbiral pogum, ker mu je bilo malo zoprno. Ampak ok, pride stevardesa, ponuja pijače, moj sine zbere pogum in ful lepo v angleščini vpraša, koliko imamo še do cilja. In, a veste, kaj je naredila ta babura? Niti pogledala ga ni, samo zabrusila mu je, naj si pogleda na monitorju. In to s tako tečnim glasom, da bi ji zavila vrat. Meni je bilo tako hudo zaradi tamalega, on hvalabogu ni dojel, kaj se je zgodilo. In ja, priznam, ko gre za moje otroke, al pa če se komu zgodi krivica (na to sem pa res občutljiva) postanem kot ena popadljiva tigrica. In sem ji povedala ta svoje, sicer zelo umirjeno, ampak, da je popolnoma nevljudna, da jo je otrok čist lepo vprašal in da bom kavo in vodo. In sem zaključila debato. Ona se je pol nekaj začela izgovarjati, da ne ve, koliko je še do cilja in da ima ful dela. Oprosti. Sej ni fora v tem, da ni vedla, fora je v načinu. Lahko bi ga prijazno pogledala in mu rekla, da se opravičuje, ampak da zdej ne ve, da pa lahko pogleda na monitorju in bi kliknila tisti dve tipki. Vzelo bi ji dodatno minuto, kar je manj časa, kolikor ga je potem porabila za opravičevanje meni. Samo še to mi je žal, da ji nisem rekla, naj se opraviči njemu, ne meni.

Vedno bolj pogosto se godi, da so stevardese prav na meji vljudnosti. Verjamem, da letalske družbe znižujejo stroške, stevardes je vedno manj in imajo zato na letalu res veliko dela. Ampak to ni noben izgovor. To je njena služba in mora biti profesionalka. Ta stevardesa je bila že prej skrajno osorna do ženske, ki je sedela za mano. Brez besed ji je vzela torbico iz omarice nad sedeži in jo nesla nekam ful naprej. Potem ji je gospa rekla, da kam jo nese in da naj malce lepše dela z njo, pa ji je samo zabrusila, da jo bo dobila nazaj. Zelooo slab dan je imela je najmanj, kar bi jaz rekla zanjo.

Sicer je imela potem res slabo vest (ali pa se je samo ustrašila za službo, kaj pa vem), ker se mi je potem še enkrat opravičila, na koncu pa celo prišla z nekimi popusti v rokah, pa sem ji rekla, da ne bomo v Abu Dhabiju in zato ne rabim popustov. Ok, vsaj priznala je napako in se za to lepo opravičila. Vsaj nekaj.

V tej zgodbi me najbolj moti dejstvo, da je bila osorna do otroka. Ker to mnogokrat vidim, kako otrok kot strank ne šmirglajo. Kako jih gladko spregledajo, če ni staršev zraven. Isto se je potem dogajalo v hotelu. Imeli smo all inclusive in tamala sta kot dva odrasla, samostojno in suvereno naročala svoje sokove. Apple in orange juice. Ko sta videla, da nekateri ob pivu dobijo še arašide, je bilo potem še nuts zraven. 😀 Tok sta bla luštna. In ja. Nekateri natakarji so ju jemali čist resno (no, večina, tukaj nimam kaj rečt, še prav prijazni so bili) ampak en večer, je pa Tamalega natakar gladko ignoriral ene 10 minut in jemal vse druge naprej, dokler nisem prišla zraven. Ful se nočem vmešavat v njune zadeve, ker morata kdaj tudi sama kaj rešit.  Samo 10 minut čakanja je pa res malce tu mač.

Sem pa v Sloveniji nekaj dni nazaj doživela popolnoma drugačno zgodbo. Z možem sva šla na sladoled v staro Ljubljano in pred mano je bil en fantek, ki je govoril angleško. Natakar je bilo skos ful prijazen do njega in ko je fantku na koncu zmanjkalo 10 centov za sladoled, mu jih je mirno odpustil. No, to je pa popolnoma drug pristop. In kaj mislite, ali bom še šla k njim na sladoled? Absolutno, pa še dober je. 🙂

Spoštujmo vsako stranko, tudi če je danes (še) majhna. Tako fizično, ali po obsegu poslovanja. Nikoli ne veš, kdaj ta mala stranka postane velika. Ravno nekaj dni nazaj sem imela debato na to temo z eno firmo, ker se jim je zgodilo točno to. Ena majhna stranka, ki je nekaj let kupovala res malenkosti od njih, je v zadnjem letu enormno zrasla. In še vedno kupuje pri njih. 🙂 Seveda moraš pri svojem poslovanju upoštevati svoje omejene resurse in čas, ki ga imaš na voljo za ukvarjanje s strankami. In seveda boš več pozornosti posvečala tistim, ki ti prinašajo več prodaje, saj nazadnje moraš ti s svojim poslom zaslužiti, ker od tega živiš. Ampak najmanj, kar lahko, je to, da smo z vsemi vljudne. Kajne? In da če z nekom ne moreš delat, ali pa ti vzame preveč  časa, to enostavno odkrito poveš in ga morda usmeriš kam drugam. Nisem jaz za neke trte mrte, povej odkrito in pošteno. Prepričana sem, da ti tako nihče ne bo zameril. Če ti pa bo pa tudi prav. Če boš ob tem ti imela čisto vest.

Se je tudi tebi že kdaj zgodilo kaj podobnega? Si bila obravnavana drugorazredno, samo zato, ker si majhna stranka? Napiši v komentar! In seveda, deli s prijateljico, morda se je tudi njej že zgodilo kaj takega in jo bo zgodba potolažila. 😉

 

Imej krasen dan in

LP A

 

Ni komentarjev

Sorry, the comment form is closed at this time.