Ali veš, da ti kot samostojni podjetnici nadomestilo za nego otroka krije država?

 

Si s.p. in delaš od doma. Zboli ti otrok. Kaj narediš?

Prepričana sem, da se je prav vsaka izmed vas, ki ste mamice, samostojne podjetnice in delate od doma (torej nimate fizično pisarne nekje drugje) že soočila s tem in sprejemala takšne in drugačne odločitve. Zaradi takih dni pa priznam, mi je včasih za hip žal po redni službi, kjer poveš, da te ne bo in te pač … ni. Navidezno. Ker če te prepogosto ni, te pač začnejo čukasto gledati sodelavci, še bolj pa šefi. Vem, kako je to, iz lastne izkušnje.

Ko si sam odgovoren za vse, čisto vsak dan sproti sprejemaš odločitve. Tvoj zaslužek je odvisen zgolj od tvojega dela, plačanih bolniških ni. Oziroma so, vendar šele po enem mesecu, ko začne bolniško plačevati Zavod za zdravstveno zavarovanje. Do enega meseca gre na račun delodajalca, torej v tem primeru – tebe. Malce drugače je z nego otroka. Tega sicer marsikateri računovodja ne pove, pa ne vem zakaj, ampak hvalabogu imam jest vrhunsko računovodkinjo, ki mi je že pred časom povedala, da za nego otroka dobimo s.p. jevci nadomestilo. En del na osebni račun, en del v obliki nižjih mesečnih prispevkov. Edino, kar moraš storiti je to, da original bolniški list pošlješ svojemu referentu na FURS.

Ok, denar smo poštimali (nek minimum seveda). Potem pa pride odločitev, kako boš delala od doma, če imaš doma bolnega otroka, ki potrebuje tvojo nego. In spet trdim, da tiste, ki želite same skrbeti za svojega otroka, torej, da za to ne angažirate babic, tet, varušk, moža in podobnih, morate sprejeti to odločitev. In da je to zelo, zelo težko, če je otrok majhen, ti pa moraš zaslužit za preživetje. In mislim, da se mnoge izmed vas pri tem znajdete pred eno tako »hudičevo« dilemo, ko ne zmagaš v nobenem primeru. Ali delaš, zaslužiš, daš otroka v varstvo in nisi z njim, ali pa si z njim in ne zaslužiš. Potem seveda obstaja še tretja možnost, da delaš ponoči in si za to odškrtneš svoj spanec. Samo, za koliko časa? In kako uspešna si potem pri svojem delu, če si utrujena na mrtvo? Samo od motivacije in visokih vibracij se ne da preživet, če si fizično utrujen. Jaz  v to pač ne verjamem.

Take odločitve sprejemam tudi jaz. Še vedno, kljub temu, da sta moja otroka že v šoli, in v tem obdobju se število obolevanj otroka res zelo, zelo zmanjša. Ampak se še zgodi. Itak. Zdej sta že tako velika, da se precej sama zamotita, samo sej veste kako … ipad in risanke, kar mi na kraj pameti ne pade, da bo počel cel dan.

In v takih situacijah se moram tudi jaz odločati, kaj bom naredila. Ker bolnih otrok ne dajem v varstvo. In takrat pač naredim en kompromis. Na splošno se mi zdi, da je srednja pot velikokrat najboljša rešitev pri mnogih odločitvah. Naredim tisto, kar je nujno, ostalo pač počaka. In ja, ni mi fajn ob tem in imam slabo vest, ker se mi stvari nabirajo. Ampak še večjo slabo vest bi imela, če bi ga dala pred tv in pozabila nanj za cel dan. Pa tudi sam pride do mene, on se želi z mano igrat, on išče mojo družbo. In ob tem se samo resnično zavem, da tega časa ne bo več prav dosti. Da bo prav kmalu, v nekaj letih postal velik fant, ki se bo moral in želel odmakniti od maminega naročja in mu bo družba prijateljev bolj pomembna. In zato tega časa nočem zamudit.

Vedno, ko sprejemam kakšne pomembne odločitve se vprašam, ali mi bo zaradi te odločitve kdaj žal. In vem, da bi mi bilo zelo žal, če bi mi tamala kdaj rekla, da sem ju dajala stran od sebe, ko sta bila bolna. Ali pa da se nisem želela z njima igrat. Ali bit z njima. To enostavno vem in vem tudi, kako težko je breme krivde in občutek nemoči, ko želiš nekaj popraviti za nazaj pa ne moreš. Zato si tega ne želim izkusiti na svoji koži. In raje reskiram svoj posel in bo tisto, kar imam za narediti pač počakalo.

Enako je z izobraževanji v tujini. Hvalabogu za internet in možnost poslušanja predavanj na daljavo, tudi če je to ob 2h zjutraj. Ja, zadnjič sem si nastavila uro, da me je zbudila ob 2h, ker sem res želela poslušati eno predavanje in je bilo rečeno, da ne bo posnetka. Pa je potem bil, ampak ok. Za tisto, kar mi je vredno, pač reskiram malo spanca, če je na drugi strani samo opcija, da moram za daljši čas na pot. Meni to pač ni, ker mi ni fajn bit dlje časa stran od njih. Ali gre to na račun uspešnosti in hitre rasti mojega posla? Mogoče. Ampak vem zakaj in mi je vredno. V posel se lahko vržem 150% kadarkoli hočem. Tamala pa ne bosta nikoli več majhna.

Prava pot v tem primeru je tista, ki jo sama izbereš. Vidim pa mnogo primerov, ko so starši v lastnih firmah in delajo cele dneve. Za tamale skrbijo babice in varuške ali pa so celo prepuščeni sami sebi.  In se sprašujem ali je res to fora samostojnega podjetništva? Da postaneš tak suženj svojega dela, da niti za otroka ne moreš ustrezno poskrbeti, razen če seveda sam tako hočeš in imaš otroke zgolj zaradi tega, ker misliš, da jih moraš imet. In ali res lahko oba, mož in žena, na polno gradita svojo kariero, ob tem pa tudi na polno skrbita za svoja otroke, da jim torej posvečata veliko časa? Ne vem no, jaz v to resno dvomim. Razen če si superwoman ali superman, ki potrebuje 3 ure spanca na noč. Jaz to pač nisem. 😉

Evo, eno moje razmišljanje za vse mamice, samostojne podjetnice. In res bi rada slišala tudi od tebe, zapiši v komentar. Kako ti rešuješ to zagato? In seveda, deli s prijateljico, prepričana sem, da ima tudi ona podobne dileme. Katera mama jih pa nima? 😉

Imej krasen dan in

Lp A

Ni komentarjev

Sorry, the comment form is closed at this time.