A moramo za to, da uspemo v svojem poslu res »požreti« čisto vse?

 

Eno leto nazaj še nisem imela prav jasne ideje, kaj bi počela. Ok, točno eno leto nazaj so se zadeve že začele malce odvijati, ampak seveda se je začelo najprej z ovinkom. Always the hard way pri meni, ah ja. Ampak, ker je vedno vse tako, kot mora bit in ker je vsaka stvar za nekaj dobra, sem ugotovila, da so mi ljudje, ki sem jih spoznala lani, in za katere sem mislila, da so pravi za pomoč pri moji poslovni poti, dali eno spoznanje oz. miselnost, o kateri prej nikoli nisem razmišljala. In sicer, da se tvoj poslovni uspeh začne v tebi. In da moraš premikati meje v sebi, če želiš uspeti.

Ko se jaz nečesa zavem, sploh če je to problem, se zna zgodit, da se ga lotim zelo zavzeto. Tako je bilo lani. V podrobnosti ne bom šla, ampak ja, veliko sem delala na sebi. In ugotovila, da imam res močne obrambne mehanizme. In da nisem čist ziher, če jih hočem spustit. Da jih u bistvu nočem spustit.

Obrambni mehanizmi nastanejo v življenjskih situacijah, ko jih potrebuješ. Kar je ok, ker tako preživiš. Ampak problem je, da ko jih prerasteš, tam ostanejo in ti ne pomagajo več, ampak te blokirajo in zavirajo. To so tudi vsi vzorci, ki jih prineseš iz otroštva.

Prvi korak k rešitvi je ta, da se jih zaveš. Drugi je, da jih odpraviš. In tukaj lahko nastopijo obrambe, ki ti tega ne dovolijo in pri meni so kot kitajski zid. 😉

Lani sem naredila ogromen korak že s tem, da sem spet začela javno pisati. Tole pisanje je res ena taka stvar, ki se ji ne smem odrečt, ker ni samo zame, ampak tudi za druge. Ne pišem le zase, ampak morda tudi za tiste, ki si sami ne upajo. Da sem glas o stvareh, ki žrejo mnoge, samo si tega ne upajo povedati na glas. Jaz pa si, in že od nekdaj sem bila tista, ki je stegnila jezik, čeprav sem jih zaradi tega marsikdaj dobila ornk po buči. No, sedaj delam to veliko bolj premišljeno in se ne borim več za čisto vsako krivico v svetu. Pustim še kej za druge, sploh pa se ne vmešam v svetovna in slovenska politična dogajanja in kaj se dogaja in kaj ne, in kaj je ta in kaj je un. Ma kaj me briga. 😉

Tudi o pisanju veliko razmišljam. Ker je pisanje del mojega posla in moje promocije. In vidim, da me vedno bolj vleče v pisanje iz mene. Da z vami dileme svoje izkušnje, misli, probleme, dileme in ne toliko neke konkretne korake in napotke. Te imate že v mojem brezplačnem priročniku in tudi na Facebooku delim z vami čisto konkretne napotke ali namige. In vidim, da imate moja razmišljanja rade, da jih berete (čeprav potiho 😉 ). In ne delam si utvar, da je to zato, ker sem vam tako strašno všeč. To je zato, ker vam pomaga. Ker nek zapis v vsaki posebej nekaj prebudi, z nečim resonira.

Vse je energija, tudi zapisi. In zato bom verjetno šla bolj v to smer. Ker se vedno bolj prepuščam in pustim, da me potegne tja, kamor me vleče. Se ne upiram več. Ker očitno je za nekaj in nekoga dobro, če ne, ne bi bilo tako. Kot pravi Ana Bučević (krasna ženska, toplo priporočam, da jo poslušate). »Če imaš idejo za nekaj, to uresniči! Ker že to, da sploh imaš idejo, kaže na to, da je nekje nekdo, ki to rabi.« Nekaj v tem smislu, ker je v univerzumu vedno vse v ravnovesju. In če mene vleče v take bloge, potem je očitno nekje nekdo, ki to rabi.

Druga stvar, ki sem se je naučila lani je to, da se uspeh nahaja izven tvoje cone udobja. No, sej to je povezano s tem, kar sem povedla prej. In ja, s conami udobja imam velike težave. Ker zopet, nisem čist ziher, a je treba res »požret čisto vse« in stopit v čisto vse, samo zato, da boš uspel?

Spremljam mnogo uspešnih ljudi in so stvari, ki jih jaz nikoli ne bi počela, ker niso v skladu z mojimi vrednotami. Ena izmed njih  je izpostavljanje svojega zasebnega življenja u nulo in predvsem izpostavljanje svojih otrok za samopromocijo. Otroci so pri meni totalen no go, dokler jih ne morem vprašat, če si to želijo. Ampak tudi, če bi razumela, jaz ne želim tega počet. Ker ne bi želela, da bi moji starši mene in moje najbolj osebne težave, na katere naletim, javno izpostavljali pred celim svetom. Tudi če bi zato kasirali. Ampak ja, mnogi to počno in so uspešni. In pride en črviček, » a vidiš, če oni to delajo in jim ratuje, potem je že prav, ane?« Ampak mater, jaz ne morem in ne bom. Ni v skladu z mano.

Podobna stvar je, ko delajo launche svojih visokocenovnih storitev (o tem vam bom enkrat drugič povedala kaj več, ker je to precej nova stvar in je mogoče še ne poznate toliko). To je sistem, ki se ga je spomnil en Američan in ga sedaj v Ameriki trži že ene 20 let in mu sledijo čisto vsi, ker  je tako uspešen. Gre za sistem, kako daš na trg svojo visokocenovno storitev (cene so pa 497, 997 ali 1997 eur oz. usd. Vedno iste.). V teh launchih te zasuvajo z emaili pošiljajo tudi po 3-4 na dan in meni se že obrača od njih. Najhuje je, ko delajo še t.i. skupne launche oz. launche za druge. Potem kasiraš še maile za druge in to skos! Meni je to res tako skrajno odbijajoče pa k je sitem narejen za ovčice. Ker itak vsi isto delajo in ker itak že veš, kaj bo v vsakem od 4 videov. Ker je vse isto, vsi delajo isto! Ampak. Zopet črviček. Če vsi to tako na veliko delajo, potem je že uspešno, a ne?

Da ne govorim  o tem, da vsi uporabljajo enake laži vmes (čeprav mislim, da so s tem vseeno malo nehali, ker je bilo res že malo absurdno). In sem zopet tam, da je neka stvar, ki očitno deluje (čeprav jaz mislim, da je Slovenija in morda tudi Evropa vseeno malo drugačna), meni skrajno zoprna. In pride vprašanje ali je to zgolj obrambni mehanizem, ki bi ga morala magari z buldožerjem podret, ali so to moje vrednote in to, kar jaz sem in preko česar nočem it, ker bi s tem podrla sebe?

No, take stvari me mučijo. Ali moramo zaradi uspeha res podreti čisto vse svoje zidove, se dati svetu do nagega in stopiti v čisto vsako s… samo zato, ker je uspešno? Enako je z množičnimi dogodki. Joj kako so meni zoprni, ampak vem, da je osebno navezovanje stikov za posel zelo pomembno. Ampak, če meni to ni! Ne da se mi čiv čiv, pa čov čov, pa tisti small talk, pa izmenjavanje vizitk, pa hihitanje, pa girl power in eno bustanje motivacije, ki uplahne najkasneje v enem tednu. Joj, joj, nisem jaz ta svet. 😀

In še ena stvar me muči (ja ok, dons se izpovedujem, j… ga, to rabim 😀 ) Vsi ti ta ultra uspešni delajo cele dneve. Potem pa zbolijo, pa niso z otroki pa … Ja, delajo stvari, ki so jim tako zelo fajn, ob tem pa so v takem stresu, da zbolijo. A je to, res to?  Pa nisem šla iz ene stresne službe, zato da bom zdej pod stresom še na svojem, a ni tko? A ni 6 ur visenja za računalnikom na dan dovolj? Da ne govorim o vsem času, ki bi ga morala imeti v dvoje, pa se pogovarjava o moji službi? Sej do neke mere je to ok, ampak do kod? In zopet, ali je za to, da si uspešen res treba delat 20 ur na dan? Ker to niso samo rukerji ob večjih zadevah. To je potem kar skos?

Nočem biti tista, ki dela dan za dnem in čaka, da bo končno prišla penzija (ki jih seveda ne bomo imeli, sploh ne mi, s.p. jevci), ko bom lahko delala tisto, kar me res izpolnjuje. Ker čisto potiho ti povem, da jaz še vedno čakam tisti čas, ko bom vitka, v pisani poletni oblekici, z dolgimi sivimi lasmi spetimi v figo in s košaro moje zelenjave iz vrta pod roko. In bom šla v svojo hišo z belimi drsnimi vrati, v kateri bo ena odlična wi-fi povezava za pisanje mojih blogov … Zakaj bi morala na to čakati, namesto da začnem uresničevati že kar zdaj? Kaj pa če mi zmanjka časa?

Po čem torej kliče moja duša? In po čem tvoja? Razmisli in napiši v komentar, če ni preveč osebno. In seveda, deli zapis s prijateljico. Naj razmisli še ona.

 

Imej krasen dan in

 Lp A

Ni komentarjev

Sorry, the comment form is closed at this time.