A si kdaj osamljena, ker delaš od doma?

Moram priznat, da sem jaz res zelo redko osamljena. Že od nekdaj. Morda je to malo povezano s tem, da sem res rada sama in potem tudi osamljenosti ne čutim toliko. In ne, ne enačim tega, da si sam, s tem, da si osamljen. Velikokrat si zelo osamljen, tudi ko si v dvoje. No, jaz nisem. Sama sem pa ful rada. 🙂

Že ko sem bila še študentka, sem ob večjih rukerjih na faksu, pred izpiti, pobegnila v naš vikend na Gorenjskem, ki takrat še ni bil čisto do konca zgrajen. Tam sem bila čisto sama, je pa res, da je bil vikend sredi vasi in je bil prvi sosed le nekaj metrov stran.

Imela sem svoj ritem. Vstala, se zrihtala, cca. 2-3 ure učenja. Kratka pavza in kakšen cigaret na skrivaj (takrat sem še kadila in se ful bala, da bi moj ati uletel).  Bil je namreč njegov vikend in on je imel navado, da je kar prišel mal v inšpekcijo. Nič povedal prej. In seveda me ni smel dobit s čikom. Takrat sem še naivno mislila, da ne ve, da kadim. Ja seveda. Zdej, ko sem že toliko let nekadilka in ko vidim, kako cigaret zavohaš takoj, si pač ne delam več teh utvar ? . Nato spet učenje. Potem kosilo in sončenje na terasi, popoldne pa še ene 2 uri učenja. Ful sem bila samodisciplinirana in tako sem največ naredila.

Zato ni čudno, da mi delo od doma zelo ustreza. Ful ljudi mi je reklo, joj, jaz tega ne bi mogla. Jaz bi bila cel dan v pižami. Pa  manjkalo bi mi to, da se mi ni treba nič zrihtat in nekam it.

No, jaz tega prav nič ne pogrešam. Hvala bogu se mi zjutraj ni treba več gužvat na cesti. Zadnjič mi je mož poslal spodnji sms na to temo (objavljam z njegovim dovoljenjem) 😉

Ima prav, ane? Me je kr malo streznilo, sem si mislila, madona, res si lahko vesela, da si doma, tudi če moraš za to, da začneš delat, najprej mizo pobrisat. 🙂

Navadila sem se namreč, da delam na naši jedilni mizi. Velika je, direkt ob oknu in ob radiatorju in imam računalnik kar tam. In zato so marsikdaj še drobtine na mizi (joj, kako mulce navadiš, da pospravijo za sabo?! ). Moja pici mini pisarna je za mojim hrbtom, ampak ta »čošak« je brez okna in ful mrzel, ker so zunanje stene. Pa temen, ni mi glih no. Zato imam tam dokumente in printer, delam pa en meter stran.

Čaki, zdej sem mal odbluzila. O pižami sem govorila, ne? Ja, jaz nič ne pogrešam tega, da bi se mogla zjutraj mazat in rihtat, ker se že tako ful malo ličim. Pudra na obrazu pa sploh ne prenesem in si ga sploh nikoli ne dajem gor. Imam to srečo in dobre gene, da zgledam precej mlajša, kot sem v resnici in mi zato še ni treba tri kile kozmetike gor, da bi se dobro počutila. Pa tudi ko bom zgubana, dvomim, da me bo to motilo. 😉 V pižami pa nikoli nisem cel dan, včasih grem samo že ob jutranji kavi za računalnik, potem me pa tako not potegne, da se pozabim oblečt. Ampak tudi to ni cel dan in tudi če bi bilo, se s tem ne bi obremenjevala.

Delam torej doma in načeloma sem sama celo dopoldne. In res, res ne pogrešam človeške družbe. Edino kdaj se mi zgodi, da pogrešam kakšen zvok. Tako, nek občutek ljudi okoli mene al kaj jaz vem. Takrat ali pokličem moža, da kšno rečeva, al pa prižgem radio. Ampak tudi to šele takrat, ko kuham, na primer, če razmišljam ali pišem mora bit tišina. Aja, pa včasih kakšno prijateljico kej pobezam na MSN. Samo tudi to bolj redko, ker nočem motit dopoldne, ko imajo vse delo.

Razumem pa, da zna biti delo od doma včasih tudi osamljeno. Se mi zdi podobno, kot takrat, ko smo mamice na porodniški in cel ljubi dan ne spregovoriš ene odrasle besede. Mnogi sicer, tudi če delajo do doma, imajo doma družbo. Morda so otroci doma, morda tudi mož dela od doma in imata vsak svojo pisarno. Morda imajo tak posel, kjer veliko delajo s strankami, pa so potem precej na telefonu ali pa na terenu.

Ampak delo, kot ga opravljam jaz, torej svetovanje po elektronskih poteh, je pa res » a one man band business«.

Če si kdaj osamljena, ko si cel ljubi dan doma in delaš, ti svetujem da vstaneš in greš med ljudi. Pejdi v mesto ali trgovino ali samo na sprehod. Ne vztrajaj v tem občutku samo zato, ker imaš še ful za narest. Sigurno boš manj učinkovita, kot če bi si mal dvignila vibracijo in razpoloženje.

Lahko prižgeš radio, lahko koga pokličeš. Lahko pa si celo določiš kakšno uro in dan v tednu, ki je namenjen zgolj temu. Da se povezuješ z ljudmi. In recimo organiziraš skype call, kjer si izmenjate izkušnje, ali pa imaš kot neko odprto linijo za svetovanje strankam, ko te lahko vprašajo karkoli. No, to je možno šele kasneje, ko že imaš svojo skupnost strank.

Mislim, da je kar precej načinov, da preženeš osamljenost, če se tako počutiš. Je pa treba precej samoiniciative za to. Če si sam svoj šef je treba precej samoiniciative itak za čisto vse, kar počneš.

No, kako je pol s tabo? Si kdaj osamljena, ker delaš od doma? Kako to rešuješ? Deli z nami, da se ne bomo počutile tako same. In seveda, deli tudi s prijateljico. Naj se nam pridruži še ona. 🙂 

Imej krasen dan in

LP A

[social_share show_share_icon="yes"]
Ni komentarjev

Sorry, the comment form is closed at this time.