Ali določaš svoje cilje?

Ta zapis enostavno moram začet z eno zelo aktualno temo te dni in to je z zlato medaljo naših košarkarjev in nazivom evropskih prvakov.

Bili smo namreč tam. Na licu mesta. Cela naša družinica. In navijali smo kot nori in se drli, da smo preglasili srbske navijače, ki so bili direkt pod nami. In kako smo jih nadvladali. Vedno ko so se oglasili, smo se oglasili tudi mi in jih enostavno ni bilo več slišat. 😊

Takega vzdušja, kot je bilo tisti večer, nisem doživela še nikoli, in vprašanje, če ga bom še kdaj. In tudi tamalima bo ta dogodek ostal za zmeraj v spominu.

Ampak kar je še bolj bistveno pri tej zgodbi je to, kako so naši košarkaši prišli do tako velike zmage. Kakšen timski duh, trdo delo, jasno začrtani cilji in fenomenalno vodenje je potrebno za tak uspeh. In nesebičnost posameznikov, da dihajo kot eno in delajo eden za drugega. Res so nam lahko za zgled, predvsem pa si zaslužijo eno veliko spoštovanje.

Ja, naši košarkarji so definitivno imeli jasen cilj že zelo dolgo. Vsaj nekaj let. In vse je bilo podrejeno temu, da so ta cilj tudi dosegli.

Vem, da je postavljanje ciljev v življenju zelo pomembno, ampak jaz si dolgoročnih ciljev ne postavljam več. Niti ne vem, če sem si jih kdaj, če sem čisto iskrena. Leto ali dve je moj najdaljši doseg. Morda te je tole presenetilo, ali pa si od mene kakšnih »odklonov« že navajena, 😉  ampak tako je pri meni.  V dolgoročno planiranje in napovedi, recimo kar je več kot dve leti, enostavno ne verjamem več. Ker ne držijo. In ker se svet tako hitro spreminja in ker neke trdne in predvidljive prihodnosti že zdavnaj ni več. Ne tam, ne tukaj. Ne v poslu, ne drugje. Vse se spreminja in vse se lahko spremeni v trenutku. Jest samo vem, kako in kje bom pri šestdesetih. In vem, kdaj bom odšla. Ampak to je tisto, kar vem, ne kar planiram. 😉

Veliko berem in spremljam razne poslovne »tate mate« in mnogi, če ne kar vsi, izpostavljajo, da je postavljanje ciljev ključno za tvoj posel. Da moraš delati kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne plane, zato da začrtaš svojo pot in ji potem slediš. Ne bom trdila, da so vsi ti »tate mate« v zmoti, ker verjetno niso, samo jaz tega ne počnem, ker mi ne sede. In ker se mi zdi dolgoročno planiranje izguba časa, ker se bo ziher vmes vse še 100x spremenilo.

Pa kako hudiča naj vem, kje in kaj bom jaz čez 10 let?! Ja, ok, tale marketing in tečaji in to mi je res fajn in vsekakor nameravam to še nekaj časa počet. Morda tudi do penzije, samo ni pa to zdej nek moj zabetoniran cilj. Kaj pa če me vmes prime in grem počet kaj drugega? Ali pa da si bom postavila za cilj, koliko hočem zaslužit na leto in kakšno rast planiram. Joooj, kok so meni taki plani zoprni.

V moji prejšnji službi smo morali namreč non stop samo planirati in pisati napovedi in poročila  in smo izgubljali čas s to administracijo, namesto da bi delali konkretne stvari. Brrrr. Res ne maram tega. Na primer. Kakšna bo obiskanost našega portala Izvoznookno.si naslednje leto? Koliko svetovanj bomo naredili? Koliko, koliko, koliko, same brezvezne cifre. Pa kako hudiča naj vem, kakšna bo obiskanost naslednje leto? Itak, da je cilj rast, samo kakšna rast ni odvisno samo do mene, ane? In če so vplivni tudi zunanji dejavniki, na katere jaz ne morem vplivat, ja kako naj potem nekaj napovedujem?

In tako je pri vseh stvareh. V življenju na toliko stvari nimamo vpliva, da se mi zdi zato neko zelo načrtno in ozko planiranje res brez veze. Ne trdim pa tega generalno. Verjetno komu vseeno koristi.

Jaz si postavljam mehkejše cilje. Mislim ok, glede prihodkov ni trte mrte, za začetek morajo biti vsaj stroški pokriti in tudi to mi ni več dovolj. Je treba po tolikih letih tudi kaj zaslužit in tukaj imam neke kratkoročne cilje. Ampak dolgoročnih pa ne, ker ne vem, če bom čez 10 let še to počela.

Si pa delam kratkoročne plane in cilje, ker to pa me drži na začrtani poti. Recimo dnevni »to do« seznami so pri meni običajni. Vedno si napišem, kaj moram naredit in potem kljukam. Tako sem sigurna, da ne bom kaj pozabila. Tudi ko sem se učila za faks, je bilo to vedno 14 dni pred izpitom, toliko in toliko strani na dan. In od tega res nisem odstopala niti za mrvico. Ker sem se tako počutila sigurno, da bom zmogla in speljala.

Potem delam načrte za naše družinske izlete in potovanja. Ti so bolj dolgoročni in včasih tudi za 9. mesecev v naprej, ker so tako letalske karte in druge rezervacije cenejše. Ampak tudi pri tem sem se ravnokar malce opekla, ker nas je po obisku Istanbula minila želja po obiskovanju arabskih držav in nam to zdej malce štrika. Ampak bomo rešili. In ja, Istanbul sem splanirala v enem dnevu in odločitev je padla tisto jutro, tako da … 😉

A vidiš, kako se vse lahko hitro spremeni in ti podre dolgoročne plane? Zato se bom jaz še naprej raje držala kratkoročnih načrtov in bila tudi pri tem fleksibilna. Ker sem trdno prepričana, da je danes, v tem hitrem  in hitro spreminjajočem svetu, fleksibilnost in prilagajanje na spremembe veliko bolj koristna in pomembna, kot pa neki dolgoročni plani.

Kaj pa ti meniš? Kako ti deluješ? Si delaš dolgoročne plane ali se držiš bolj kratkoročnih? Napiši v komentar. In seveda, deli zapis s prijateljico. Morda ji odvzameš breme dolgoročnega planiranja in sekiranja, če slučajno ni čisto na začrtani poti. 😉

 

Imej krasen dan in

 

LPA

 

Komentarji

komentarjev