Zakaj velike sanje niso vedno nujne

Ta reč me je dolgo časa morila. Kajti vsi pravijo, da mora vsak sanjati velike sanje. Take, ob katerih ga postane strah, ker so, če ne, premajhne. In če ne sanjaš velikih sanj, in če si ne želiš spreminjati sveta na bolje,  potem nisi pravi podjetnik. Te nekako ni za jemati resno.

Ok. Razumem. Ampak. Mater. Meni ni do velikih sanj in mi tudi nikoli ni bilo. In poznam še ogromno ljudi, ki mislijo in čutijo enako.

Ni mi do milijonov. Ker jih ne rabim. Ni mi do velikih odrov in slave. Ker imam res rada anonimnost. Mislim, sploh mi ni do velikih stvari in ciljev.

In to ni stvar moje neambicioznosti. Jaz sem čisto ambiciozna pri stvareh, ki so mi pomembne. Gre samo zato, da meni moj posel ni tudi hobi (razen pisanj blogov), in da iskreno verjamem, in me prav nihče ne bo prepričal v nasprotno, da je za velik uspeh treba ornk garati. Vsaj na začetku, nekaj let, potem ko (če) zadeva steče, se (morda) lahko malce sprostiš.

Samo veš, kako je. Z rastjo podjetja raste odgovornost. Do tvojih strank, do zaposlenih, do sebe. Hočeš vedno več, in se lahko spet vedno bolj ženeš. Ko vidiš priložnost, spet investiraš ogromne vsote, da povečaš svoje podjetje, kupiš še več strojev, zaposliš še več ljudi in garaš cele dneve.

Potem imaš ogromno premoženja, denarja sploh ni nujno, predvsem pa nimaš prostega časa, da bi ta denar užival. Poznam veliko takih primerov.

Poznam pa tudi take.

Odličnega mizarja, ki se bliža penziji. Dela ima čez glavo in bi ga lahko imel še več, če bi želel. Pa noče. Pravi, da mu je dovolj, da sta zaposlena on in njegov sin, ker z več zaposlenimi pride tudi več odgovornosti. Je poskusil tudi to.

Ima lepo hišo. Obema sinovoma je zgradil lepe hiše. Ima vikend na morju in vozi mercedesa. In poleti ni variante, da ga dobiš, ker ga ni. Je na morju. 😊 To je to.

Poznam primer, ko bi nekdo lahko prevzel veliko podjetje, pa ga noče. Ker s tem pride preveč odgovornosti in stresa. Tudi če pride tudi več denarja.

In poznam posameznice, ki bi lahko delale cele dneve in služile mnogo, mnogo več, pa ne želijo. Ker hočejo imeti čas za svoje otroke in družino.

A veš, ko sem bila stara tam med 20 in 25 let, sem na veliko razlagala, kako ne bom imela otrok in kako so otroci brez veze. Družina mi ni pomenila prav dosti, ker je nikoli nisem imela (vsaj ne v klasični obliki). Tisti, ki so me takrat poznali, so me imeli za eno precej ambiciozno, pametno, pa še fejst 😉 mlado žensko, ki se bo lepo povzpenjala po lestvici v službi.

Mislim, še moj ati je imel tako vizijo zame! On je bil trdno prepričan, da bom imela lepo kariero v javni upravi, in da bom enkrat ena pomembna ženska na kakšnem vodilnem položaju. Khm. Potem je pa malo prekmalu umrl. In meni se je obrnil svet na glavo.

Medtem sem tudi spoznala svojega moža in padla z njim v popolnoma drugačno družinsko zgodbo, ki mi je še sedaj, priznam, mnogokrat tuja.

Ampak.

Atijeva smrt me je res streznila. Ker je bila tako nenadna in ker sem videla, kako je življenje minljivo.

Prioritete so se mi totalno obrnile, za službo mi je res gladko dol mahalo. In to se je seveda zelo poznalo.

Preostalo je zgodovina, bi lahko rekli, ampak sedaj mojih dveh otrok, moje družinice, ne dam za nič na svetu. Jaz, ki so mi bili otroci brez veze, sem s tema mojima dvema fantoma prišla v čisto drugačno stanje. Kot da bi mi univerzum dal neko možnost, da presežem svoje otroštvo in dam njima nekaj popolnoma drugega. Nekaj lepega. Nekaj trdnega. In to je vredno več, kot vsak denar in tudi pomeni mi več, kot vsak denar.

Za coaching 1/1, ki ga imam v kratkem, in s katerim iščem pot za tak biznis, ki mi bo ustrezal, moram izpolniti vprašalnik, v katerem je tudi vprašanje, na kaj sem v svojem osebnem življenju najbolj ponosna. In ne, to ni moj magisterij in povprečje ocen in ne vem kakšni dosežki vse. Tudi moji dve knjigi ne. Najbolj ponosna sem na to, kakšna mama sem.

Ker vem, kaj vse sem mogla v sebi preseči in se naučiti popolnoma na novo, brez kakršnegakoli zgleda. Ker vem, od kod izhajam in kakšna bi lahko bila. Pa nisem. Na to sem res ponosna in hvaležna. In tega ne dam za nič na svetu, za noben poslovni uspeh in denar ne.

Ne govorim ti, da moraš iti po enaki poti, kot jaz. Mnoge za to niti možnosti nimajo. Ampak za vse tiste, ki si iskreno želite biti več z družino in zaradi tega ustvarjate nižje prihodke (ali pa jih sploh ne), je to popolnoma ok!

Kaj ti bo ostalo na stara leta? Tvoje stranke in kupi denarja, s katerimi si boš kupovala pozornost medicinskih sester v domu za stare, ali tvoji otroci?

Kaj ti bo ostalo, kupi lepih spominov, 10 bookov iz vaših družinskih potovanj, ali 10 fasciklov uspešno izdanih računov? Kaj ti je vredno več?

Tudi jaz sem imela slabo vest in sem se s tem borila. Ker sem videla, da mi ne znese. Ne znese mi toliko delati, kot drugim, če ne želim delati popoldneve, vikende, praznike in počitnice. Ampak me je pomirilo, ko sem videla, da vedno več mamic podjetnic razmišlja enako.

In seveda, krasna Marie Forleo, od katere (no, od ene do njenih sodelavk), sem zadnjič dobila en video, ravno na to temo. Ker sem ji pisala, veš. Za nasvet. In sem ga dobila. 😊 In če Marie lahko tako razmišlja in kljub temu ustvarja svojo zgodbo, potem  je možno.

Da delaš tisto, kar te veseli, v obsegu, ki si ga želiš in zmoreš, glede na to, za kaj in koga želiš porabiti svoj čas. Če smo res sami kreatorji svojega življenja, in če ga res lahko ustvarjamo po svojih želja, potem je to možno. Jaz iskreno verjamem v to.

Zato je to sedaj moja glavna prioriteta. Da najdem način in poslovni model, ki mi bo to omogočal.

Danes sem želela deliti s tabo to mojo zgodbo, da te morda opogumi, in da vidiš, da nisi edina. Da ni nič narobe, če sanjaš male sanje. Če te to osebno izpolnjuje in zadovoljuje. In verjemi, veliko več ljudi bi se tako odločilo, če bi si upali. Ali pa ne bili tako prestrašeni. Da nimajo dovolj. In da nikoli ne bodo imeli dovolj. Tako si ne privoščijo ničesar, kupčkajo tisti denar in ga bodo nesli s sabo v grob.

Življenje pa polzi mimo.

Povej mi. Kakšna je tvoja zgodba? Si se kdaj znašla v podobnih dilemah, kot jaz? In seveda. Deli zapis s prijateljico, ki je v podobni situaciji. Morda jo opogumi. 💕

 

Imej krasen dan in

 

LP, A

 

0 komentarjev

Sorry, the comment form is closed at this time.